Dodatek: Edinstven kolesarski podvig

Zjutraj sem se tako kot večino dni zbudil okrog 6.00, mogoče malo prej. Spokal sem stvari v avto in se podal na pot. Zaradi sorazmerno normalne ure je bilo na cesti že kar nekaj prometa in tako sem moral voziti bolj počasi kot ponavadi in nisem prišel do mejnega prehoda Vič v pričakovanem času, saj v dravski dolini prehitevanje zahteva hazarderske sposobnosti, ki jih sam ravno na cesti raje preveč ne uporabljam.

V Dravogradu sem nabavil nekaj fooda in vinjeto, potem pa sem se podal v Jodlarijo. Takoj po Lavamundu sem si privoščil kratek zajtrk in nadaljeval pot proti Griffin in od tam sem se izstrelil v smeri Celovca in Beljaka.

Pod prvim prelazom sem si privoščil še kratek energijski obrok. Sledila je montaža kolesa in potem črta gor.

Verjetno bo koga zanimalo zakaj sem se podal ravno na TA breg? Mogel sem maščevati razočaranje, ki mi ga je prinesel pred par leti, ko ga nisem mogel prevoziti. Res je, da sem se takrat vračal iz Grossglocknerja in sem na prtljažniku imel naloženo vso kramo (torbe, šotor, spalko), ampak vseeno na zemljevidu je zadeva zgledala preprostejša.  Rezultat vseh sil in razmer? Večino hriba sem mogel PREPEŠAČIT, ker se nisem mogel obdržat na bilanci in tako je 2km (hujši vzponi) odmevalo po gozdu samo preklinjanje.

Tokrat nisem igral na karto presenečenja in sem suvereno prevozil klanec, še neke Avstrijce sem uspel dohitet, čeprav so štartali dobrih 20min pred mano. Na vrhu sem za foro prestopil mejo in se slikal na obeh straneh. Ob povratku nazaj sem »mejnika« poprosil še za štempl, ki mi ga je seveda brez problema stisnil na en listek.
Breme prvega vzpona je po spustu hitro splahnelo in dobil sem novega elana za naslednja dva podviga.

Rutinirano sem vse spakiral v avto in ga zopet pičil čez prelaz. Imel sem »srečo« in uspel prevoziti znak za Vršič, tako, da sem si ogledal še Gozd Martuljek in sosednji kraj, preden sem spoznal zmoto. Sledil je obrat in povratek v Kranjsko Goro.

Moram povedati, da na Vršiču s kolesom nisem nikoli bil, le ene parkrat sem se pred leti peljal čez z avtom. Mirne volje lahko rečem, da je bil ta vzpon popolna neznanka. Začetek je bil dokaj prijeten, saj sem se večinoma vozakal v senci visokih dreves. Potem pa se je vse skupaj malo začelo vleči….nekaj znakov od prvega ovinka naprej namreč manjka in tako si je težko krajšati čas s statistiko. Seveda je proti vrhu svoje dodalo sonce in mrzel veter, ki me je pošteno napihal. Presrečen sem bil, ko sem se pripeljal na VRH. Zleknil sem se na prvo krpico »neposrane« trave in užival v planinski idili.

Zdaj je čakal le še Mangart…….popolna tera incognita. Spust in ponoven vzpon na Vršič (tokrat z avtom) je bil prav mučen, saj je vožnja skozi ovinke s kolesom neprimerljivo zanimivejša od tiste s štirikolesnikom.

Trento sem si uspel bežno pogledati iz ceste, ampak miselno sem bil že pri zadnjem vzponu. Ustavil sem se še pri neki kamniti zadevi, ki je bila včasih verjetno kaka vojaška postojanka (kdo bi vedel?). Pot sem za tem nadaljeval do Loga pod Mangartom, kjer sem si ogledal novo regulacijo potočka, ki je odnesel večino vasi.

Sledil je še rahel vzpon in zadnja parkirna točka. Priznati moram, da sem pred zadnjim vzponom bil pošteno pošteno utrujen in živčen, ampak zastavljen cilj je bilo potrebno nekako izpolniti. Prvi kilometer se mi je zdel presenetljivo dolgi….sledil je tunel, ki mi je zaradi nerazsvetljene notranjosti povzročal malo skrbi, saj nisem vedel kam naj se skrijem, če se mi nasproti oz. odzadaj pripelje kakšen avtomobil. Višje sem se dvigal bolj mi je bilo vroče in bolj me je zeblo. Težko je opisati občutke, ko vate žge sonce, obenem pa ob hribo piha zelo mrzel veter. Planinske razmere pač. 4km pod vrhom me je presenetilo še najmanj 100 ovc, ki so se ob žvižganju pastirja ravnodušno sprehajale po ozki cesti in blokirale celoten promet. Na srečo sem čredo uspel prebiti, čeprav sem cel čas gledal, da ne bi naletel na kakšnega razjarjenega ovna, ki bi me lahko hitro zbil iz bicikla. Občutka na vrhu ne morem opisati, saj sem se večino časa tega vzpona bojeval z vsakim metrom poti….z eno besedo bi lahko napisal, da sem se počutil kot ZMAGOVALEC! Veselje se je hitro poleglo, saj me je hladen veter tudi tokrat pošteno napihal.

Po spustu sem se domov vrnil čez Predel, Radelj, Korensko sedlo in Vič. Ura prihoda pred domačo hiško 23.45. Neverjetno!

Nikoli si nisem mislil, da sem zmožen prevoziti kaj takega. Zadnji vzpon je bil po pravici povedano čisto trpljenje, saj sem bil že na koncu z vsem. Dva prelaza bi še komot kdaj prevozil, za tretjega pa bi prej pošteno premislil.

Če potegnem črto pod vse skupaj…..bilo je napeto, vroče,mrzlo, naporno….., ampak SPLAČALO se je! Razgled po vršacih in veselje na cilju so NEPRECENLJIVI!

.
..
Povzetek celotne poti v video izvedbi si lahko ogledate tukaj.

Edinstven kolesarski podvig

Pred dobrimi 24 urami sem se odpravil na eno “tekmovanje” s samim sabo, saj sem nameraval podreti kar nekaj ovir in prestaviti meje mogočega še par stopničk višje.

Podroben opis poti bom še napisal, ampak se morem prvo malo spočiti.
Slike in tekst. (klik)

Tisti s hitrejšimi povezavami pa si lahko ogledate utrinke iz včerajšnjega popotovanja v naslednjem filmčku.

Z biciklom na Bolfenk

Hotel sem izkoristiti zatišje pred večerom oz. slabim vremenom, ki se je hitro bližalo iz SV in sem se po hitrem postopku spravil na kolo.
Za cilj sem si tokrat zadal Sv.Bolfenk v Halozah, ki je od Vidma oddaljen slabih 20-25km.

Pot do tja se večinoma vije po dolini, po prečkanju mostu v Stogovcih pa se začne teren počasi dvigovati in tako se vzpenjamo vse tja do 537m. (Ovinke kjer je potrebno zavijati sem označil na videu.) Za tem sledi en izmed lepših spustov v tem koncu Haloz.

Lepo urejena makedamska cesta s prekrasnim razgledom nas pripelje do križišča, kjer NE SMEMO zaviti proti Stopercam, ampak levo. Kratek spust nam bo skoraj 100% postavil novo maximalno hitrost. Po slabem kilometru ali dveh bomo zavijali desno in se odpravili čez Čermožiše do Žetal. Pot do doma je potem samo še samo rutina.

Donačka gora

Po jutranji kolobociji s sprejemnikom je bilo potrebno spraviti negativno energijo ven in zato sem sredi dneva (nekje okrog 14.00) krenil s kolesom proti Donački gori.
Ob blagem pihljanju vetra se sploh ni čudilo, da bi sonce kaj žgalo in kilometri so se hitro nabirali.
Že na samem začetku vzpona so me razveselila jadralna padala, ki jih je bilo polno. Res fantastičnih razmer za jadranje verjetno noben ni hotel zamuditi.
Uspelo mi je posneti tudi padalko ( sklepam po dolgih laseh, ki so štrleli izpod čelade ), ki je vzletela malo nad mano.
Potem, ko sem vse skupaj dokumentiral sem opravil še simboličnih par 100m do Rudijevega doma in pičil nazaj v dolino.

Čeprav sem se spravil kolesarit v neugodnih razmerah sem za pot potreboval slabi 2h in pol. Na koncu mi je zmanjkalo le vode, ampak na srečo sem bil takrat že blizu doma.

Obisk pri grofici

Vesela druščina je popoldan štartala svoja kolesa in se odpravila na obisk. Pot nas je skozi Videm vodila preko visokoležečega prelaza v Dravcih do “haloškega velemesta” – Leskovca, kjer smo zavili proti enakoimenovanemu lokalnemu mejnemu prehodu. Na slovenski strani so nas policajci spustili skozi ne, da bi nam sploh pogledali identifikacijske dokumente (pohvalno! ). Od meje naprej smo pičili v smeri Trakoščana, kjer naj bi se dobili na pijački s kolegico Draškovićevo, ampak je žal ni bilo doma in tako smo raje tisti čas “zabili” za kruzanje okoli jezera pod gradom, ki mimogrede niti ni tako majhno.

Zopet je nastalo nekaj posnetkov: